RIBOLOV NA DOLENJSKEM, V POSAVJU IN BELI KRAJINI

 

 

ribolov1 212x300 RIBOLOV NA DOLENJSKEM, V POSAVJU IN BELI KRAJINI

Cena: 19,90 €

 

Uvodne misli

Želja vseh Slovencev, še posebej nas ribičev je, da bi naša majhna dežela ostala čista in človeku prijazna, obenem pa si želimo dvigniti tudi naš življenjski standard. Svojo željo največkrat izražamo z besedami: “Hočemo v Evropo”. Se zavedamo lepote naše dežele? Se zavedamo izjemnosti naših voda, našega kulturnega izročila? Kaj pa če bi Evropo povabili na ribičijo k nam, v Slovenijo?
Športni ribolov je eden najmnožičnejših športov na svetu. Razvoj športnega ribištva je močno povezan z razvitostjo gospodarstva. Večja kot je produktivnost dela v urbanem okolju, izrazitejša je potreba po počitku in rekreaciji v naravi. Za ohranitev duševnega ravnotežja je nujen stik z naravo, tako nam kakor tudi našim sosedom.
Odločili smo se torej, da bomo turistična dežela. Turistom moramo najprej predstaviti, kaj imamo. Imamo pa zelo veliko in, kar je včasih tudi prednost, vse imamo na majhnem prostoru. Po svetu je ribolov pogosto povezan s premagovanjem velikih razdalj. Ribiška strast pa je najtrajnejša moška strast, ki ni tuja niti ženskam. Ribiče po svetu moramo opozoriti na lepote in posebnosti naših voda ter njihovo bogastvo. Ob pogledu na naše sulce, lipane, some, krape, postrvi vseh vrst mora vsakemu ribiču zaigrati srce. Tudi domači ribiči radi spoznavajo in obiskujejo vode drugih ribiških družin ali zasebnikov, ki z vodami upravljajo. Ribiški turizem se praktično že dogaja, le ponudbo moramo dopolniti, da bo zadovoljevala tudi najzahtevnejše ribiče. Ribiške družine se že prilagajajo novim razmeram. Gospodarjenje z vodami postaja vse zahtevnejše, konec je z zaprtostjo in samozadostnostjo. Zadnje čase se je pojavilo kar nekaj agencij, ki naše ribiče in lovce vodijo na ribolov in lov po svetu. Seveda je to lepo in prav; ljudje se vračajo obogateni z novimi izkušnjami, lepimi spomini, trofejami. Zakaj se ne bi tudi od nas tujci vračali domov prav tako ali še bolj zadovoljni? Prav je, da ribiče, tako tuje kot domače, seznanimo s slovenskimi vodami, življenjem v njih, režimi ribolova, s posebnostmi, z ribičem naklonjenimi gostinci in njihovo ponudbo. Tako dobro kot se je in pije pri nas, se le še malo kje. Ne bodimo skromni in pokažimo, kar imamo. Presenečeni boste nad uspehom. Skupaj moramo nastopiti ribiči, novinarji, gostinci, ribogojci, trgovci, proizvajalci ribiške opreme, turistični delavci, župani, ministri…
Zavedati se moramo, da je ribolov šport in se tako tudi obnašati. Upravljavci voda se morajo zavedati, da imajo ribiči turisti različne zahteve. Najzahtevnejšim je treba omogočiti lov avtohtonih rib v čisti naravni in ne preobremenjeni vodi. Tem ribičem je filozofija ujemi in spusti zelo blizu. Uživali bodo v ribolovu in okolju samem, z ujeto ribo se bodo fotografirali in jo vrnili naravi. Druga skupina ribiških turistov so ribiči-jedci, ki prav tako radi lovijo, radi pa ribe tudi pojedo, če je le mogoče kar ob vodi. Takšnim ribičem ponudimo komercialne ribnike, kamor bomo vlagali “pod trnek”. Te ribiče navdušuje bogat plen; z veseljem ga plačajo po kilogramu. Posebna oblika ribiškega turizma so odprta ribiška tekmovanja. Gospodarji bi jih morali izkoristiti za promocijo svojih voda ter svojega kraja; goste bi morali zasipati s predstavitvenimi zloženkami, katalogi, informatorji.
Trofejne ulove je treba pokazati javnosti, objaviti v časopisju, preparirane je moč ohraniti za rodove, ki prihajajo za nami.
S knjigo Ribolov na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini sem želel ribičem predstaviti kraje in vode, kjer se sam največ zadržujem. Želel sem vas opozoriti na lepoto doline Krke in njenih gradov, na Kolpo in gostoljubne Belokranjce, na ponovno čisto Savo, ribnike, gramoznice, lepe potočke, tekmovalne trase, ribiške sobe v gostilnah ob Krki, na lov sulca, soma, platnic… Resnično, tisoče je razlogov za obisk teh krajev. Potujte počasi, spoznavajte kraje, pogovarjajte se z ljudmi, poskusite domače jedi, pustite si svetovati pri izbiri vina, dihajte s polnimi pljuči, uživajte v pokrajini, oglejte si kulturne spomenike, to vas bo navdalo s posebnim zadovoljstvom.
Seveda so tudi drugod po Sloveniji lepi ribolovni tereni. Ti še čakajo na temeljitejšo predstavitev in pritiskajo na našo vest. Štajerska, Prekmurje, Gorenjska, Primorska, osrednja Slovenija… Veliko dela nas še čaka, preden bomo naši in širši ribiški javnosti predstavili vse lepote naših voda. To pa moramo storiti, kajti le tako bomo k nam privabili ribiče in z njimi tudi druge turiste, ki bi sicer radi prišli, vendar morajo najprej izvedeti za nas. Le tako se bomo prisilili ohranjati čiste vodotoke in človeku prijazno okolje. Če bomo s tem še zaslužili, bo to dober dokaz naše sposobnosti in meja z Evropo se bo sama spustila južneje.

Stane Omerzu, januar 1997
Beseda o avtorju knjige Ribolov na Dolenjskem, v Posavju in Beli Krajini

Ob Stanetu sem izvedla, kaj je ribiška strast. Zaradi te strasti je Stane nenehno nekje ob vodi, najsi bo to z ribiško palico, kotličkom ali fotoaparatom. Kakor bi se bal, da bo kakšen trenutek lepote šel mimo, ne da bi ga on zaznal. Stanetu je lepo ob vodi tudi takrat, ko vse druge zebe, jih grizejo komarji, jim smrdi po mulju in trohnobi, se jim gabijo pijavke ali se bojijo kač. Ure in ure je sposoben oprezati za ribami, vodnimi ptiči, mečkati dele obvodnih rastlin med prsti in jih ovohavati ter mrmrati njihova latinska imena.
Če sem hotela biti z njim, sem morala tudi sama obuti ribiške škornje.Rad me vzame s seboj, vendar mu vedno ni lahko slediti. Z njim sem spoznala to čudovito deželo in z veseljem vam priznam, da lepših potokov, rek in jezer nisem videla nikjer. Spoznala pa sem tudi veliko Stanetovih prijateljev, odličnih ribičev, njihovih razumevajočih in nerazumevajočih žena, ljudi, ki se zavedajo pomena čistoče slovenskih voda in življenja v njih. Seznanil me je z mojstri ribiške kuhinje in poznavalci žlahtne vinske kapljice, ki so bili ponavadi tudi botri dobrega razpoloženja. Najlepše so bile noči preživete ob tabornem ognju, ob večerji iz kotlička, ob ribiških zgodbah na robu verjetnosti in seveda ob ribiških potegavščinah, ki so se tako spontano porajale. Ribolovu in ribiški druščini dolgujeva veliko lepih trenutkov, vendar pa bi Staneta lahko opisala tudi kot ribiškega samotarja. Prvič zato, ker ga zanimajo kraji, ker lovi večina ribičev. Njega vlečejo nedostopni kraji, neprehodne goščave ni mu težko preplavati kanala, da pride do svojega priljubljenega »štanta«. Rad lovi na krajih, kjer ribe niso vajene človekove družbe.
Tako dobro kot pozna slovenske vode Stane Omerzu, jih pozna le še malokdo. Niso mu tuje ne Sava ne Drava, Krka, Unica, Sotla, Soča, Kolpa in ne Cerkniško jezero, štajerski ribniki, Bled in Bohinj, svoj trnek rad namoči tudi v morje. Knjigo v vaših rokah pa je posvetil razvoju ribiškega turizma v svojem kraju, kot sam pravi Brežicam, misli pa na celo Dolenjsko, Posavje in Belo krajino. Še zlasti slednja ga je navdušila s svojo gostoljubnostjo in prijaznostjo ljudi ter seveda z lepoto Kolpe, pravega raja tudi za najzahtevnejše ribiče. Svojo vizijo »Zelene Slovenije-ribiškega raja« vam bo razlagal na dolgo in široko in ne boste našli argumentov, da bi mu ugovarjali. Enostavno ne sprejema dejstva, da je nekaterim dobro tudi sedaj, da nimajo višjih zahtev in da jim je za »njihov« ribiški turizem prav malo mar.

Lidija Kalvarešin

Sorodni članki: