POKRAJINE SPOMINA ALI ZGODBE S PROSTRANIH POLJ ZELENEGA ZLATA

dr. BORIS SKALIN

Ni enostavno razpravljati o podobi določene pokrajine v času, ko se le-ta preobraža hitreje, kot pa se briše naš spomin. Ujet v utopičen pogled, kamor se še vedno odslikava topos krajine z neskončnimi polji vertikal in se pišejo zgodbe o življenju ljudi v dolini zelenega zlata, presega njeno objektivno danost. Kajti dolina je danes oropana nekdanje topografske značilnosti in ostaline hmeljišča so le še zanimiv reprezentant sodobnega časa. Tako je njeno stvarno pojavnost nadomestila simbolna, mnogo bolj živa podoba, postavljena v vlogointerpreta, ki je presegla izginuli čas. V tem smislu je njena podoba, četudi samo reinterpretacija v mediju (v fotografiji, sliki, besedi ali muzealiji), zares ekvivalent doživetja, zapisanega v spominu. Realnost se je tako skozi distanco časa raztopila v iluzijo.
Pričujoča raztava izpostavlja na eni strani estetske razsežnosti fotografskega medija, hkrati pa nastopa kot nosilec zgodb o simbolu Savinjske doline – hmelju. Avtor raztave je Boris Skalin, ustvarjalec, ki je prvikrat pritisnil na fotografski zaklop davnega maja leta 1945 in skozi desetletja ostril pogled skozi objektiv ter iskal izraz, ki bo z izvirnostjo in razkritjem stvarnega preglasil »zvest posnetek«. Čeprav bi njegovo fotografijo lahko obravnavali tudi kot dokument , torej zamrznjeno realnost v prostoru in času, jo prav njena »izvirnost« odmika od nje. Boris Skalin namreč skozi fotografijo vzpostavlja večplasno igro, ki se odvija medizbranim objektom (dokumentom) in njegovo simbolno ter estetsko vrednostjo (pomen). Tako nastane zanimiv splet odnosov, ki jih potem, ko vizualizira stvarnost časa in prostora, ostisne na neustavljiv časovni trak. Hmeljišča postanejo koncept njegovega fotografskega dejanja, ki s svojo prezentnostjo sledi rastočim bilkam; od mladih poganjkov in vitic, ki se, druga za drugo in druga ob drugi v vrstah prostranega polja, z oprijemalnimi kaveljčki vzpenjajo po opornih žicah in nosijo zlato-zelene plodove, do opuščenih hmeljišč v pišu jesenskega vetra, čakajočih na prvi ples snežink. Njegovo fotografsko videnje je namreč zelo dovzetno za odkrivanje lepote v vsakdanjih stvareh in prizorih, v čisto drobnih cvetovih in v ovitih bilkah, ki izpod barvitih lističev pričarajo posebno razpoloženje. Včasih se zdi, da ti drobci postanejo nekaj neresničnega, nekaj, kar je zakril čas in ga ponovno odkrivamo v odsevu spomina, v neulovljivi iluziji pokrajine, ki je nekoč zeleno žarela, potem pa presunljivo ugasnila v kažipotjih avtocest.
Fotografski jezik Borisa Skalina se najrajši giblje v polju žanra, ki ga imenujemo »krajinski«. Kljub temu, da upodobljena pokrajina, njemu najdraža – Savinjska dolina, implicira eksakten pomen in da poudarja svojo specifičnost v jasno prepoznavnem indeksu, pa se njen topos na fotografijah preobraža v zanimiv abstraktni prostor. Konkretni označevalci (hmelj, hmeljišča) namreč prehajajo v simbolno matrico, kamor se naseljujejo vizualni detajli in barvni poudarki kot povsem samostojne kompozicije, ki podobno preobražajo v vznemirljivo vizualno polje. S tem pa so fotografiji dodane estetske in krajinsko arhitektonske dispozicije izbranega motiva, ki nam ponujajo zanimivo branje, predvsem pa pomenski naglas Savinjske doline.

mag. Alenka Domjan

Razstavi ob rob

VIDETI, VEDETI IN POKAZATI
Fotografiram zato, ker opazujem – vzemi si čas za opazovanje – pa tudi, da bi izbrani trenutek na fotografiji privoščil še drugim. Nekaj mi prišepne: glej, ta trenutek je vreden, da bi ga ohranil za čas, ko ga bom mogoče pozabil. Ali bo nekdo, , ki bo pogledal posnetek, opazil, kar sem videl jaz? Fotografija lahko nadomešča pisano besedo. Je tudi pomnik, da današnjega dne ni brez včerajšnega in tudi jutrišnjega ne bo brez današnjega. Lahko je tudi vzpodbuda ljudem za dejanja dobrega. Vse, kar je dobrega, je potrebno varovati pred propadom, slabo pa popravljati z dobrim.
Nekatere razstavljene fotografije prikazujejo z vidika varstva okolja slabe odločitve, npr. «Autocesta« in »Podtalnica«. Nekatere beležijo tudi nepopravljive napake. Zakaj smo jih storili? Narava ne vpraša, kdo ji je storil nasilje – samo po naravni poti vrača. Vračilo ni vzpodbudno, posledice se seštevajo … Na rob fotografiji, ki se dotikajo vode in kmetijstva, bi rad (po novinarki M.Š.) napisal »Ko je suša tudi v glavah«.
Trenutek, ujet na fotografijo, je neponovljiv. Razkošno je gledati in podoživljati posnetke, ki so nastali v preteklosti. Pogledi nanje te preizkušajo, ali se spomniš, zakaj te je določen trenutek pritegnil.
Fotografija je lahko univerzalna za vse poklice, želje, hotenja in še kaj. Posnetku, ki ga ustvariš, daš takoj ime. Vsa meni se to dogaja. Zato imajo razstavljene fotografije vsaka svoje ime, ki skuša povedati, kaj predstavlja in želi.
Avgusta je konec, zeleno-rumene grenke rože na polju ni več. Ostala pa so številna vprašanja, ki jih bodo rešile pridne roke.

Boris Skalin
Dr. Boris Skalin je bil rojen v Sedlu pri Kobaridu leta 1930, takrat je bil ta del slovenske zemlje pod Italijo in fašizmom. Zato je družina emigrirala v Jugoslavijo, in sicer v Podkraj pri Hrastniku. Tam je obiskoval osnovno šolo, kasneje se je vpisal na trboveljsko gimnazijo, agronomijo pa je študiral v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral iz ihtiologije (riboslovja). Služboval je v Žalcu, tretje življensko obdobje pa dobro izkorišča za popotovanja. Zdaj gleda le z enim očesom, in sicer skozi fotografski aparat, ter lovi čas in svoje prostore, ljudi, rastline, živali, krajino, drobne reči spreminja v velike in v velikih podčrtuje male.

  • 1 DSC 0698 150x150 POKRAJINE SPOMINA ALI ZGODBE S PROSTRANIH POLJ ZELENEGA ZLATA
  • DSC 0666 150x150 POKRAJINE SPOMINA ALI ZGODBE S PROSTRANIH POLJ ZELENEGA ZLATA
  • DSC 0671 150x150 POKRAJINE SPOMINA ALI ZGODBE S PROSTRANIH POLJ ZELENEGA ZLATA
 

Sorodni članki: