Belo blato in jezero Joca

je prav posebna riba. Rad jo lovim in nikoli se ne naveličam. Velko sem bral in poslušal o ščukah iz jezera Joca nekje v Srbiji. Stane je omenil , da bodo na Joci obujali spomine vsi, ki so bili z njim lani v Mongoliji. Ribiška obletnica!? Želel sem iti zraven, pa čeprav bom moral tri dni poslušati samo o mongolskih tajmenih, lenokih in lipanih. Tega ribolova sem si res želel in takoj sem položil denar za pot. Tudi Blaž še ni bil v Mongoliji pa gre zraven.

Dobili smo se ob polnoči na parkirišču v Tivoliju. Zjutraj bomo že na čolnih! Pot je hitro minila ob mislih na ščuke, ki so nas čakale v toliko opevanem jezeru. Ljubljana, Bregana, Zagreb, in v Rumi levo proti Novemu Sadu. Od Novega Sada pa po prijetni cestici do Zrenjanina in končno smo prispeli v Belo Blato. Pričakal nas je gazda Joca in po žganju dobrodošlice smo se vkrcali v čolne.
Na hitro smo sestavili vijačnice in se odpravili na jezero. Stane se je še trudil, da bi nam kaj povedal o jezeru pa je bila želja prevelika. Vabe so zažvižgale skozi zrak. Voda ni globoka, zaraščenost jezera pa dovoljuje uporabo le plitko tonečih vab. Na to smo bili opozorjeni že v Ljubljani. Z Blažem sva si delila čoln in veselje ob prvih prijemih. Zdelo se je, da so ščuke povsod. 500 ha ne bi bilo moč izloviti tudi, če tukaj nebi veljal režim ujemi in spusti. Z Blažem sva oba fotografa. Sam sem uspel narediti nekaj posnetkov, Blaž pa svojega ni utegnil vzeti iz nahrbtnika. Me je fotografiral kar z mojim. Če prav smo izpluli štirje čolni, smo se kmalu razgubili po kanalih in zalivih velikega jezera. Do kosila se nismo več videli. Za kosilo pa nam je Joca pripravil goro mesa na žaru, zeljno solato, čebulo in hude paprike. Najedli smo se in brž nazaj na čolne. Nismo želeli zamuditi niti trenutka razburljivega lova na čudovitem jezeru. Zvečer smo se na smrt utrujeni odpeljali do prenočišča, ki nam ga je priporočil Joca. Od čolnov do prenočišča v vasi nas je ločilo štiri kilometre blatne ceste, ki je nebi zmogli če bi bila mokra. Vsaj z našimi cestnimi terenci ne. Spali smo pri sila ljubeznivih domačinih. Po obilnem zajtrku in steklenici mongolske vodke, ki jo je za to priložnost prinesel naš vodnik, smo se pognali spet proti jezeru. Lepo smo lovili do kosila. Za kosilo smo pojedli ogromnega koštruna, ki so nam ga spekli Jocotovi fantje, sledilo pa je nepozabno ribiško popoldne. Zlasti pred mrak so ščuke znorele. Čudovite, borbene tigrice so prijemale kamor koli si pognal vabo. Z Blažem sva lovila z neobteženimi silikonskimi ribicami, Stane pa je bil uspešen z lahkimi spinerji in žlicami. Urban je poskušal tudi z muharico. Zvečer se nismo mogli nagledati fotografiranih lepotic. Tako lepih ščuk še nisem videl. Nikoli in nikjer nisem ujel toliko ščuk v enem dnevu. Sicer pa naj fotografije prikažejo dogodivščino do konca.
Zgodbe o Joci in Belem Blatu vsekakor niso bile pretirane. Kdaj gremo spet?

GREGOR DINGHAUSER

FOTO: Stane Omerzu, Gregor Dinghauser, Blaž Melik

  • DSC 0338 150x150 Belo blato in jezero Joca
  • DSC 0035 150x150 Belo blato in jezero Joca
  • DSC 0187 150x150 Belo blato in jezero Joca
  • DSC 7238 150x150 Belo blato in jezero Joca
  • DSC 7266 150x150 Belo blato in jezero Joca
  • DSC 73011 150x150 Belo blato in jezero Joca
 

Sorodni članki: