Bolezni sladkovodnih rib – Dušan Bravničar univ.dr.vet.med., mag. Vlasta Jenčič, univ.dr.vet.med., dr. Jože Ocvirk, univ.dr.vet.med.

Bolezni sladkovodnih rib; Dušan Bravničar univ.dr.vet.med., mag. Vlasta Jenčič, univ.dr.vet.med., dr. Jože Ocvirk, univ.dr.vet.med.

 

Cena:  19,9 €

 

Bolezni rib so stare prav toliko kot ribe same, a šele v zadnjem stoletju, ko so ribe pridobile na pomenu, se je stari pregovor: “Zdrav kot riba,” pokazal za piškavega. Z vsesplošnim napredkom ter s povečano intenzivnostjo reje rib so se pri ribah pojavile tudi zdravstvene težave. Posamezni opisi prvih bolezni segajo sicer daleč v preteklost, vendar si z njimi niso kaj dosti belili glav. Prvi resni primeri bolezni med ribami pa so evidentirani ob koncu prejšnjega stoletja.

Tako kot vsa živa bitja tudi ribe obolevajo za različnimi boleznimi. Sprva so opisovali in tudi že zdravili predvsem zajedalske bolezni. Že pri ribah v odprtih vodah najdemo številne zajedalce na koži, škrgah, plavutih, pa tudi na notranjih organih. V skladu s stopnjo razvitosti tehnike so lahko v preteklosti že z minimalno opremo (z lupo in mikroskopom) ugotavljali prisotnost določenih zajedalcev. Pred pol stoletja so pospešeno odkrivali infekcijske bolezni, povzročene z različnimi bakterijami, saj so ob čedalje intenzivnejši reji rib v sladki in slani vodi povzročale občutne izgube. Del le-teh je šel tudi na račun virusnih povzročiteljev, ki danes postajajo vse pomembnješi predvsem zaradi svoje kužnosti in seveda tudi zato, ker zanje ni zdravila.

Ihtiopatologija je veda, ki se ukvarja s proučevanjem bolezni rib. To je razmeroma mlada znanstvena disciplina, ki pa ob povečevanju pomena  rib in intenziviranju vzreje rib, ob onesnaževanju voda in s tem povezanimi težavami pri ribah kot indikatorskih organizmih, postaja vse pomembnejša. Tako kot ostale dejavnosti tudi ta s pridom uporablja nove tehnološke dosežke.

Stanje organizma, ki ga označimo kot bolezen, je dokaj relativno. Tudi bolezni imajo svoje mesto v naravi. Dostikrat so vključene tudi v življenjski ciklus določenih živalskih vrst. Tako so ribe le vmesni gostitelji številnih vrst trakulj, sesačev in drugih. Obolela riba v tem ciklusu je povsem naraven pojav, ki omogoča, da se točno določena živalska vrsta ohrani.

Povzročitelji bolezni so običajno stalno prisotni v okolju, kjer ribe živijo, ali pa celo v oz. na ribi. Pa vendar v tem primeru ne govorimo o bolezenskem stanju. Šele ko nastopijo določeni pogoji, se prej vzpostavljeno ravnovesje poruši in spremeni. Takrat se lahko manifestira kot bolezen. To pomeni, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da pride do pojava bolezni. Najpomembnejši med njimi so: prisotnost povzročiteljev bolezni v zadostni višini, da lahko v ustreznem okolju povzročijo bolezensko stanje v občutljivem organizmu.

 Bolezni rib v odprtih vodah so bile sicer opisane med prvimi, vendar so danes mnogo pomembnejše bolezni rib v reji. To je tudi razumljivo, saj se je vzreja rib zelo povečala, tako glede na vrste rib kot tudi količinsko. Mnoge bolezni prizadanejo le ribe v reji, nekatere pa tudi ribe v odprtih vodah. Prosto  živeče   ribe so del naravnega okolja in so kot take “posejane” s številnimi zajedalci, bakterijami in tudi virusi. Vendar pa večina med njimi nikoli ne zboli. Lahko pa se preko njih okužijo ribe v reji. Če bolezenski povzročitelji najdejo ustrezno okolje in sprejemljivega gostitelja, lahko pride do izbruhov zelo resnih bolezni.

Ribiči, ribogojci in vsi, ki smo povezani z ribami, si seveda prizadevamo, da bi do bolezni med ribami ne prišlo. To je seveda povsem naravna reakcija, saj smo z ribami usodno povezani. Še posebej to velja za ribogojstvo, kjer so v številnih primerih prav bolezni otežkočale ali celo onemogočale uspešno rejo. Danes sicer lahko večino ribjih vrst vzrejamo v ribogojnicah. Vprašanje je le, za kakšno ceno. In tudi bolezni oblikujejo cene.

Podobno je tudi v odprtih vodah. Glede na to, da so naše vode daleč od idealnih, je zelo veliko tudi negativnih vplivov na ribje populacije. Med njimi so tudi bolezni. Na srečo je bolezni, ki prizadenejo ribe v odprtih vodah v primerjavi s tistimi v reji, razmeroma malo. Hkrati pa ugotavljamo, da prosto živečih rib v rekah, jezerih in potokih ne moremo zdraviti. Torej smo povsem nemočni in lahko to stanje le opazujemo. Primeri furunkuloze pri lipanu, plesnivosti pri postrveh, kuge ščuk, liguloze ciprinidov ipd. so le dokaz, da se je v naravi oz. v vodi zgodilo nekaj proti naši volji, nekaj čemur nismo kos.

Bolezni se tudi spreminjajo. Nekatere, v preteklosti zelo hude bolezni, se lahko  celo tako močno unesejo, da so zaradi njih izgube med ribami zanemarljive. Pojavljajo pa se tudi nove, doslej nepoznane bolezni, ki znajo predvsem na začetku pobrati zelo visok krvni davek. Včasih je izbruh bolezni tako hiter in močan, da številni ribiči menijo, da je šlo za zastrupitev rib.

Ni bolezni, ki bi prizadela vse ribe. Običajno obolevajo določene vrste rib, in celo med njimi le ribe določene velikosti. Torej so tudi bolezni vrstno specifične ali bolje rečeno, določene vrste rib so na nekatere vrste bolezni neobčutljive. Pri ribjih boleznih ni torej nič drugače,  kot je pri boleznih drugih živih bitij, kajti obvladujejo in regulirajo jih enaki mehanizmi.

Povzročitelji bolezni so različnega izvora. Poleg notranjih dejavnikov, ki imajo mnogokrat odločilen vpliv na razvoj bolezni (konstitucija, kondicija, vrsta ribe, starost ipd.), so lahko neodvisno od njih prav zunanji dejavniki tako močni, da pride do izbruha bolezni. Med njimi velja omeniti fizikalne (temperatura, mehanske poškodbe) ter kemične dejavnike (strupi, kemizem vode, hrana) in seveda bioagresorje (kužne klice, zajedalci).

Z boleznimi rib je povezano tudi njihovo zdravljenje, še bolj pa preprečevanje (preventiva). Ta ukrep je seveda mnogo boljši in tudi mnogo učinkovitejši kot ukrepanje po pojavu bolezni. Bolezni rib danes razmeroma dobro poznamo in je zato učinkovita preventiva dejansko najmočnejši način boja proti njim. To še posebej velja za ribe, namenjene poribljavanju odprtih voda. Ribe iz zdrave reje se bodo mnogo lažje prilagodile pogojem, ki vladajo v naravnem okolju. Pri tem je potrebno upoštevati zlasti še to, da so vložene v pravem času in seveda na prava mesta.

Ne le za nas temveč tudi za vse ostale, so ribe in čista voda zagotovilo zdravega življenja. Mnogokrat se tega zavemo šele takrat, ko iz takšnih ali drugačnih razlogov pride do poginov rib. Tudi bolezni rib, zlasti v odprtih vodah, so indikator stanja, zato jih je treba obravnavati z vso resnostjo in kompleksno, ne glede na to, da nas prvenstveno zanimajo voda in ribe.

 

BOLEZNI SLADKOVODNIH RIB

Danes si tako uspešno ribogojstvo kot gospodarjenje z ribjim življem v odprtih vodah težko predstavljamo brez tovrstnega priročnika. Učbenik je nepogrešljiv za veterinarje na terenu, poklicne in ljubiteljske ribogojce, študente veterinarske in biotehnične fakultete, gospodarje ribiških družin, dobrodošel pa bo tudi vedoželjnim ribičem, ki jim ni vseeno kje in kaj lovijo, ki si želijo lepega in zdravega uplena. Še zlasti zaradi športnih ribičev so se avtorji potrudili in napisali priročnik, ki bo zadovoljil stroko in bo razumljiv širšem krogu bralcev.

V 111. letih organiziranega ribištva na slovenskem je to prva strokovna knjiga o boleznih sladkovodnih rib pri nas, v Slovenskem jeziku in domačih avtorjev.

Ribogojsko znanje je eden od osnovnih temeljev za uspešen razvoj ribiškega turizma pri nas.

BOLEZNI SLADKOVODNIH RIB

(Dušan Bravničar, Vlasta Jenčič, Jože Ocvirk)

V Republiki Sloveniji je cca 10.000 ha kopenskih voda, kjer danes živi 98 sladkovodnih vrst rib. Vzreja rib v ribogojnicah ima pri nas več kot stoletno tradicijo. Najprej je bilo slovensko ribogojstvo v prvi vrsti namenjeno za vzrejo rib za poribljavanje slovenskih voda, kasneje pa čedalje bolj tudi za prehrano ljudi. Maloštevilnim ribogojnicam v večini primerov še s predvojno tradicijo se je v zadnjem desetletju  po slovenski osamosvojitvi pridružilo veliko število novih ribogojnic v privatni lasti, ki imajo v glavnem majhno kapaciteto proizvodnje. Slovensko ribogojstvo je specifično, saj nimamo primernih velikih vodotokov, ki bi napajali velike ribogojnice, zato pa imamo veliko manjših, ki napajajo manjše ribogojnice.

Reja rib pa je lahko ob primernem poznavanju tehnologije vzreje donosna kmetijska panoga. K temu znanju sodi tudi poznavanje bolezni in njihovo pravočasno preprečevanje in prepoznavanje, če do njih pride ter posledično pravilno in pravočasno zdravljenje. V svetu z razvito tehnologijo vzreje rib, z veliko potrošnjo rib in ekonomskimi zakonitostni velja nenapisano pravilo, da je pozitivna ekonomika vzreje odvisna tudi oziroma predvsem od tega, ali so bile ribe med  vzrejnim ciklusom  zdrave ali bolne. Za zdravje rib v ribogojnici je potrebno skrbeti tudi zaradi varovanja vodotokov in s tem preprečevanja širjenja patogenih bioloških agensov po vodotokih, širših vodnih okoliših ter posredno zaradi varovanja drugih ribogojnic, ki jih te vode napajajo. Nenazadnje je nujno potrebno poznati bolezenska stanja, njihovo preprečevanje in zdravljenje zaradi varovanja zdravja ljudi.

Ribje meso predstavlja visoko kvalitetno, celo dietetno beljakovinsko hrano. Te lastnosti pa se izgubijo, če ribe niso primerno vzrejene in so v njihovem mesu ostanki zdravil in drugih kemikalij. Poznavanje bolezni rib, njihovega preprečevanja in zdravljenja je potrebno tudi z vidika varovanja okolja. Nepotrebna, nepravilna in prekomerna uporaba zdravil, razkužil in drugih kemikalij se lahko škodljivo nalaga v okolju; vsaka ribogojnica pa je že sama po sebi obremenitev za okolje, tako v estetskem kot tudi v smislu biološkega, organskega in tudi kemičnega  onesnaževanja, če ni pravilno vodena in oskrbovana.

V pričujoči knjigi smo trije avtorji, vsi doktorji veterinarske medicine, poskusili na pregleden in preprost način, širokemu bralstvu slovenskih ribičev in ribogojcev, kateri nimajo medicinske predizobrazbe osvetliti nekatere najpomembnejše bolezni, za katerimi zbolevajo ribe v intenzivni vzreji, včasih pa tudi v odprtih vodah. V knjigi se omejujemo na kratke opise posamezne bolezni, njihovo prepoznavanje, preprečevanje in zdravljenje. Vsi trije avtorji smo namreč menili, da je v Sloveniji na tem področju praznina, ki jo je za začetek potrebno zapolniti s tako kratko in preprosto publikacijo. Seveda je pri vzreji rib potrebno poznati tudi njeno tehnologijo, še posebej ker so tudi bolezenski pojavi povezani z njenimi nepravilnostmi, vendar je v Sloveniji s to tematiko že na razpolago nekaj  primerne strokovne literature.

Beseda o avtorjih

Dušan Bravničar, univ.dr.vet.med.

Dušan Bravničar, doktor veterinarske medicine, se je takoj po diplomi na takratnem Oddelku za veterinarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani zaposlil v ribogojnici v Povodju, ki je v lasti Zveze ribiških družin Ljubljana, in je še danes njen strokovni vodja. Dušan Bravničar je strokovnjak za vzrejo salmonidov, saj je ribogojnica orientirana zlasti na proizvodnjo potočne postrvi in potočne zlatovčice. Bravničar je eden redkih strokovnjakov v RS, ki uspešno vzreja sulca z matično jato preko vse sezone v ribogojnici. V ribogojnici Povodje pod njegovim vodstvom vzredijo 25.000 km. mladic sulca, ki ga vložijo v slovenske vode.

Poleg salmonidov za poribljavanje v ribogojnici Povodje vzrejajo tudi šarenke in potočne zlatovčice za konzum. Dušan Bravničar, doktor veterinarske medicine, ima bogato znanje in izkušnje s področja tehnologije vzreje salmonidov, ki ga bogati tudi ali predvsem njegova veterinarska izobrazba. Danes je eden najpomembnejših poznavalcev tehnologije vzreje salmonidov in hkrati tudi patologije rib v Sloveniji. Svoje bogato strokovno znanje in izkušnje posreduje ribičem, ribogojcem, študentom veterinarske medicine in vsem, ki to znanje potrebujejo. Znanstvene izsledke in spoznanja s področja tehnologije in patologije rib objavlja v strokovnem in poljudnem slovstvu. Je član evropskega združenja ribjih patologov ( European Association of Fish Pathologists – EAFP), v okviru katerega aktivno obiskuje znanstvene konference ter sam ali v soavtorstvu tudi v tujini publicira svoja znanstvena in strokovna dognanja.

 

Mag. Vlasta Jenčič, univ. dr.vet.med.

Mag. Vlasta Jenčič je prav tako diplomantka Oddelka za veterinarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Razen nekaj mesecev na začetku svoje službene poti, je zaposlena na Inštitutu za zdravstveno varstvo in gojitev divjih živali, rib in čebel, danes Veterinarske fakultete v Ljubljani, s tem da je bilo v začetnem obdobju težišče njenega raziskovalnega dela na Inštitutu proučevanje čebel. Iz problematike čebeljih bolezni je Jenčičeva tudi dokončala magistrski podiplomski študij. Zadnje desetletje je mag. Vlasta Jenčič težišče svojega strokovnega in raziskovalnega dela prenesla na proučevanje bolezni rib. Njeno delo je razvijanje in uvajanje novih diagnostičnih metod in tekoča laboratorijska diagnostika bolezni rib. Skupaj s sodelavci bakteriologi, virologi in patohistologi Veterinarske fakultete opravlja laboratorijsko diagnostiko odrejeno po Zakonu o veterinarstvu in kadar je potrebno tudi diagnostiko pri reševanju tekoče zdravstvene problematike. Vlasta Jenčič sodeluje pri pedagoškem procesu izobraževanja študentov veterinarske medicine in pri znanstveno raziskovalnem delu s področja problematike diagnostike ribjih bolezni. V zadnjih letih je v Sloveniji vpeljala nekatere diagnostične metode, ki so jih prej opravljali le na drugih sorodnih ustanovah. Tudi mag. Jenčičeva je članica evropskega združenja ribjih patologov (EAFP), kjer sama ali v soavtorstvu aktivno posreduje svoje znanstvene izsledke. Vlasta Jenčič v obliki strokovnih in znanstvenih prispevkov o zdravstveni problematiki rib in o novih diagnostičnih metodah sodeluje na večini znanstvenih veterinarskih srečanjih v Sloveniji.

 

Dr. Jože Ocvirk, univ. dr.vet.med.

Tudi dr. Jože Ocvirk, doktor veterinarske medicine, je diplomiral na Oddelku za veterinarstvo Biotehniške fakultete. Že kot študent veterine, povsem predan vsemu, kar je povezano z ribami, se je takoj po diplomi zaposlil na Inštitutu za zdravstveno varstvo rib in čebel in začel z intenzivnim strokovnim in znanstvenim delom. Magistriral je na Veterinarski fakulteti u Zagrebu, s področja poznavanja virusne hemoragične septikemije, ki se je prav tedaj pojavila v eni manjših slovenskih ribogojnic. Leta 1981 je Jože Ocvirk prenehal z delom na Inštitutu in bil imenovan za direktorja Zavoda za ribištvo. Težišče njegovega znanstvenoraziskovalnega dela je proučevanje in vzreja soške postrvi. To problematiko je obdelal v svoji doktorski disertaciji. Dr. Jože Ocvirk je član evropskega združenja EAFP in njen predstavnik za Slovenijo. Dr. Ocvirk se poleg srečanj in sestankov evropskega združenja ribjih patologov udeležuje tudi strokovnih srečanj na svetovnem nivoju. Njegova bibliografija je obsežna, saj je napisal številne poljudne, strokovne in znanstvene prispevke ter jih objavil doma ali v tujini. Je avtor oziroma soavtor nekaj strokovnih knjig s področja ribištva.

 

Avtorji, 1999

 

Knjigo BOLEZNI SLADKOVODNIH RIB po ceni 19,9 € lahko naročite  kar po fb ali na naslovu: Racoon d.o.o., Topniška 58A, Ljubljana. Tel: 041 602098.

 

 

 

 

Sorodni članki: